GOZDNA TERAPIJA – MOJA POT DO NOTRANJEGA MIRU IN TIHE MOČI

Zame je gozd vedno bil nekaj posebnega. Ampak šele zadnja leta sem zares začela čutiti, kaj pomeni biti z njim in ne le v njem. Včasih res potrebujem samo nekaj korakov med drevesa, pa se v meni nekaj umiri. Tista napetost v ramenih popusti, misli ne tekmujejo več med sabo. Samo sem.

Gozdna terapija ni nekaj dramatičnega ali ezoteričnega. Zame je to preprosto čas, ko se lahko ustavim. Ko poslušam, kako šumi veter med vejami, kako mi koraki škripajo po listju. Ko ni treba ničesar razlagati, dokazovati, reševati. Narava posluša. In jaz končno tudi.

V tej tišini sem začela počasi spoznavati, kaj je notranji mir. Ne mir, kjer je vse popolno, ampak tak, kjer mi je dovolj, da sem. Da diham. In prav iz tega prostora, ko se vse v meni malo poleže, se rodi nekaj globljega – notranja moč. Tiha, mehka, a tako močna. Ne tista, ki se kaže navzven, ampak tista, ki me drži pokonci, ko vse drugje odpove.

Ko grem v gozd, grem domov. Nazaj k sebi.