Včasih ne potrebujemo odgovorov, ampak prostor. Prostor, kjer lahko preprosto obstajamo. Zame je ta prostor gozd. In prav tam, sredi tišine in šepeta listja, se zgodi nekaj čudovitega ter se povežem s seboj.
Gozdna terapija v kombinaciji s čuječnostjo mi je odprla vrata do nečesa, kar sem dolgo iskala zunaj – do notranjega miru. Ko sem se naučila le sedeti med drevesi, opazovati, poslušati in preprosto biti, sem dojela, da mi ni treba ves čas »nekaj delati«, da bi bila vredna ali pomirjena. V naravi sem dovolj taka, kot sem.
In iz tega miru se je začela rojevati tudi moja notranja moč. Ne tista, ki se kaže v dosežkih ali dokazovanju, ampak tista tiha, nežna stabilnost, ki me drži, tudi ko vse okoli mene zaniha.
Gozd mi ni dal odgovorov – dal mi je stik. In ta stik je postal moja moč.