Ne pišem zato, da bi koga razgalila, obtožila ali ranila. Pišem zato, ker je vsak izmed njih – na svoj način – zaznamoval moje življenje. Nekateri so me dvignili, drugi razočarali. A vsi so postali del poti, ki me je oblikovala, včasih nevidno, drugič z glasnim odmevom.
To je zgodba, povedana skozi moje oči. Prežeta je z občutki, ki so ostali v meni, s spomini, ki ne zbledijo, s tišinami, ki jih včasih nadomestim z besedami. Pišem, ker iščem razumevanje. Spravo – s seboj, z drugimi, s preteklostjo. In pišem, ker verjamem, da življenje – s svojo lepoto, bolečino, nepopolnostjo – zasluži, da je zapisano. Takšno, kot je bilo. Resnično.
Odlomek iz knjige:
RABIM PARTNERJA, KI ME BO VODIL
Ne iščem lastnika. Ne iščem rešitelja.
Iščem nekoga, ki zna hoditi po svoji poti – in me povabiti zraven.
Nekoga, ki se ne boji odločnosti. Ki pozna svojo moč in jo deli spoštljivo.
Nekoga, ki bo znal reči: »Zaupaj mi.« – in bom čutila, da lahko.
Da me vodi, ko znotraj mene završi kaos. Da drži kompas, ko moj zaniha.
Ne ker sem šibka, ampak ker sem utrujena od tega, da vedno vodim.
Želim čutiti moškega, ki stoji trdno, a ne zapira poti.
Ki me ne ukroti – ampak umiri.
Ki me ne reže – ampak usmerja.
Ki ne potrebuje, da sem manj, da bi on bil več.
Morda ga že poznam. Morda šele prihaja.
A vem, da takšni moški obstajajo.
In vem – tudi jaz sem pripravljena biti vodena. Ko začutim srce, ki vodi s pogumom.